Pravica do osnovnega plačilnega računa
Imeti in uporabljati plačilni račun je temelj potrošnikove finančne vključenosti v družbo. Brez računa lahko potrošnik vsak dan naleti na vrsto ovir, ki zavirajo njegovo delovanje v družbi. Tako Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih določa, da ima sleherni potrošnik, ki zakonito prebiva v Evropski uniji, na voljo osnovni plačilni račun, če ne poseduje drugega plačilnega računa. Osnovni plačilni račun lahko odpre pri katerikoli banki ali hranilnici.
Namen osnovnega plačilnega računa je predvsem, da se vsakomur zagotovi finančno vključenost v družbo. Račun je namenjen tudi potrošnikom, ki nimajo stalnega naslova prebivališča, prosilcem za azil ter potrošnikom, ki jim dovoljenje za bivanje ni bilo odobreno, njihov izgon iz države pa iz pravnih ali stvarnih razlogov ni mogoč.
Banka, oziroma hranilnica, mora o pravici do odprtja osnovnega plačilnega računa seznaniti osebo, ki ji zavrne odprtje »običajnega« transakcijskega računa ali pa ji račun ukine. Banka, oziroma hranilnica, lahko zavrne prošnjo za odprtje osnovnega plačilnega računa le v primerih, ki jih zakon izrecno določa. Posebna pravila veljajo tudi, če banka, oziroma hranilnica, enostransko odpove pogodbo s potrošnikom. Potrošniki morajo za odprtje osnovnega plačilnega računa podati poseben zahtevek, saj vloga za odprtje transakcijskega računa ne pomeni, da je že podana prošnja za odprtje osnovnega plačilnega računa.
Več informacij v letaku “Nihče brez plačilnega računa“
